KDO JE LOGOPED?
Po mojih izkušnjah večina ta poklic enači z odpravo motenj govora in nas označuje kot nekoga, ki (povedano v navednicah) uči črko R. Res je, da logopedi pomagamo pri usvajanju glasov, vendar je to le kapljica v morje logopedskih dejavnosti. Logoped je strokovnjak za področje govora, jezika, komunikacije in požiranja. Dela tako z otroki kot tudi odraslimi, skratka s celotno populacijo od rojstva do pozne starosti. Vendar pa je v Sloveniji zaenkrat v ospredju delo z mlajšo populacijo, zlasti s predšolsko in šoloobvezno. Če naštejemo nekaj najpogostejših področij delovanja so to poleg že prej omenjene terapije motenj izgovorjave glasov še jezikovne motnje, glasovne motnje (med katere sodi hripavost), govorne motnje po različnih možganskih poškodbah, nevroloških boleznih ipd. Kot surdopedagog pa se ukvarja s poučevanjem in rehabilitacijo gluhih in naglušnih oseb. Poleg same diagnostike in vodenja terapije pa sta nalogi logopedov tudi preventivno delovanje in ozaveščanje splošne javnosti o pojavnosti motenj in o samem logopedskem delu. S tem namenom se ta petek, 18. oktobra, ko obeležujemo mednarodni dan razvojno jezikovne motnje pripravlja vrsta dejavnosti po vsem svetu.
KAJ JE RAZVOJNO JEZIKOVNA MOTNJA?
Razvojno jezikovna motnja je resna težava posameznika pri učenju, razumevanju in uporabi jezika. Otrok ima težave tako z izražanjem kot tudi razumevanjem. Čeprav gre za relativno novo poimenovanje, ki je v rabi šele od leta 2017, gre za motnjo, ki jo poznamo že več stoletij, le da ni bilo nekega konsenza o poimenovanju, kar je privedlo do prave zmešnjave v strokovni terminologiji. Na tem mestu bi poudarila pet najpomembnejših značilnosti razvojno jezikovne motnje, in sicer:
- Razvojno jezikovno motnjo pogosto imenujemo kot nevidno invalidnost, saj ni kakih vidnih znakov. Na primer osebe z motnjami avtističnega spektra prepoznamo po stereotipnem vedenju, ozkih interesih in odsotnosti očesnega kontakta, osebe z Downovim sindromom prepoznamo po značilnem videzu, motnje v izgovorjavi glasov tekom pogovora zaznamo v glavnem vsi ipd. Tukaj pa ni nekih posebnih odstopanj, le da ti ljudje delajo več jezikovnih napak, tvorijo preprostejše povedi in teh odstopanj ljudje, ki niso strokovnjaki na tem področju, ne opazijo.
- Nekatere motnje se pojavijo v otroštvu in potem z odraščanjem izzvenijo. Pri razvojno jezikovni motnji pa temu ni tako; pri posamezniku vztraja vse življenje.
- Razvojno jezikovna motnja prizadene ljudi po vsem svetu, ne glede na spol, starost, etnično pripadnost in jezik, ki ga govorijo. V kolikor je oseba dvojezična ali celo večjezična, se ta motnja pojavlja v vseh jezikih, ki jih oseba govori.
- Razvojno jezikovna motnja je dokaj pogosta, saj so v eni od raziskav ugotovili, da je simptome te motnje kazal eden od štirinajstih otrok.
- In kot zadnje bi izpostavila še, da je razvojno jezikovna motnja pomembna, saj prizadene posameznikovo družbeno in socialno življenje ter vpliva na uspešnost v šoli in službi.
ZMEŠNJAVA V LITERATURI
Razvojno jezikovna motnja je, kot že omenjeno nov pojem, ljudje in tudi strokovnjaki jo poznajo med drugim kot ekspresivno-receptivno govorno motnjo, tj. motnjo uporabe in sprejemanja jezika, specifično jezikovno motnjo, kot govorno-jezikovno motnjo in kot zaostanek v jeziku. Vsa ta poimenovanja so sicer po svoje pravilna, vendar vnašajo veliko zmede že med same logopede. Naj omenim, da o zaostanku v jeziku govorimo načeloma do otrokovega dopolnjenega 3. leta starosti, pri 4 letih, ko naj bi bil jezik že izgrajen, pa govorimo o razvojno jezikovni motnji. To je tudi trenutni splošno sprejeti termin v angleško govorečem svetu, zato ga poskušamo uveljaviti tudi pri nas.
PREVALENCA
Kot že omenjeno, naj bi to motnjo glede na raziskave imela ena od 14 oseb oziroma po raziskavah 7-8% otrok, torej recimo eden otrok v povprečnem razredu manjših pomurskih osnovnih šol oziroma dva otroka v povprečno velikem razredu slovenskih šol. Ker je podpora teh otrok s strani učiteljev in logopedov ključnega pomena, se tudi veliko pozornosti namenja ozaveščanju o dotični motnji. Konkretnih podatkov o povečevanju motnje pa žal nimam, saj se uporablja več različnih poimenovanj in tudi podatki variirajo.
VZROKI
Čeprav vzrok za pojav RJM ni jasen, obstajajo biološki ali okoljski dejavniki, ki so statistično pomembno povezani z jezikovno motnjo. Gre za dejavnike tveganja, ki pa niso zanesljivi napovedovalci, ali bo otrok imel RJM, vendar se pogosteje pojavljajo pri otrocih z jezikovnimi motnjami. Pogosti dejavniki tveganja so družinska anamneza jezikovnih motenj ali disleksije, moški spol, če je otrok mlajši v številčni družini, nižja izobrazba staršev, nižji socialno-ekonomski status, slabše neverbalne kognitivne sposobnosti in zgodnji jezikovni zaostanek.
Poudarjamo torej, da vzroka ni in da se genetsko tveganje in tveganje okolja nanašata na naključje, ne pa na gotovost. Včasih je veljalo prepričanje, da RJM povzročajo starši, ki s svojimi otroki ne govorijo ali jim ne berejo, vendar so kasnejše raziskave pokazale, da temu ni tako.
ZNAKI RAZVOJNO JEZIKOVNE MOTNJE
Na zaostanek v jezikovnem razvoju lahko posumimo že v prvem letu otrokvoega življenja. V primeru da otrok kasni v bebljanju, uporabi gest, vzpostavljanju namerne komunikacije ipd., so to znaki, ki nakazujejo na odstopanja v jezikovnem razvoju. Kot že omenjeno, pa motnjo lahko diagnosticiramo šele pri 4 letih, ko je jezikovni sistem pri tipično razvijajočih se otrocih že izgrajen. Prej govorimo o jezikovnem zaostanku ali povedano drugače, vsi ti otroci, ki imajo že v vrtcu odločbo in jim pripada logopedska pomoč, so otroci, pri katerih je ali pa bo diagnosticirana razvojno jezikovna motnja. Pri otrocih opažamo, da ne govorijo veliko in imajo težave pri govornem izražanju. Jezikovna struktura se pogosto zdi razvojno ne primerna oziroma manj zrela za njihovo starost, lahko imajo težave s priklicem besed, tj. da se nikakor ne morejo spomniti besede za poimenovanje nečesa, kar od njih zahtevamo, njihovo besedišče je skromnejše, manj variabilno. Težave imajo tudi z razumevanjem in zapomnijo povedanega, starejši otroci pa tudi z branjem in pisanjem. Otroci z RJM so pogosto šibkejši v motoričnem razvoju. O RJM govorimo pri otrocih s povprečnim intelektualnim razvojem, ne pa na primer pri otrocih z MDR. In ker gre za povsem inteligentne otroke, se ti svojega primanjkljaja v komunikaciji in uporabi jezika tudi zavedajo, pogosto doživljajo stisko, so manj samozavestni in se izogibajo socialnim stikom. Tu naj poudarim, da se tudi osebe z MAS izogibajo socialnim stikom, vendar gre za pravo nasprotje. Otroci z MAS si stikov ne želijo, medtem ko si jih otroci z RJM želijo, vendar se sramujejo svojih primanjkljajev in se posledično izogibajo socialnemu življenju. Sicer pa se značilnosti od primera do primera razlikujejo, prav tako se lahko spreminjajo tekom odraščanja, saj morajo starejši otroci razviti več kompleksnejših veščin.
NASVET ZA STARŠE
Starši lahko veliko pripomorejo k razvoju svojih otrok, še posebej, kadar gre za otroke z določenimi primanjkljaji. V primeru otrok z RJM se staršem priporoča, da načrtno razvijajo otrokovo šibko področje, tj. uporabo jezika. Da razvijajo vsa področja jezika, tj. področje sintakse, pragmatike in semantike.
- Sintakso ali slovnično pravilno tvorbo povedi urimo tako, da otroka spodbujamo k odgovarjanju v celih povedih, pa čeprav gre le za dvobesedne povedi. Da otrokove napačno tvorjene povedi ponovimo na pravilen način, da njegove povedi razširjamo z dodatnimi informacijami. Na primer, če otrok reče »Mama kuha«, mi ponovimo »Tako je, mama kuha kosilo.«
- Pozornost namenjamo tudi semantiki oziroma pomenu besed. Naš cilj je širjenje otrokovega besedišča in aktivna raba besed, kar razvijamo z raznimi slikopisi, pesmicami, izštevankami, branjem pravljic in seveda s pogovorom z otrokom.
- S tem razvijamo še tretjo komponento jezika, tj. pragmatiko ali uporabo jezika. Priporočljivo je, da je otrok že zgodaj izpostavljen najrazličnejšim pogovornim situacijam; v trgovini, pri zdravniku, v restavraciji ipd. Skratka, da otrok vidi in usvoji različne okoliščine uporabe jezika.
Poleg tega lahko dodam še nekaj nasvetov za spodbujanje komunikacije pri malčkih nasploh. Pomembno je, da pridobimo otrokovo pozornost, da ga najprej pokličemo po imenu in šele nato podamo zahtevo ali vprašanje, da se sklonemo in govorimo v otrokovi višini, da uporabljamo preproste stavke in vključujemo veliko ponovitev posameznih besed, po možnosti smo z obrazom usmerjeni k otroku. Otroku damo dovolj časa, da odgovori na vprašanje in vedno preverimo, ali pravilno razume, kar smo mu povedali. Skratka, komunikacijo spodbujamo vedno in povsod, med povsem vsakdanjimi opravili, kot so oblačenje, kopanje, previjanje, na sprehodih ipd. Ne smemo namreč pozabiti, da komunikacija ni le govor, temveč so to tudi geste, kretnje telesa, obrazna mimika ipd.
Ključno vlogo v terapiji oseb z RJM ima logoped. Osrednji cilj logopedske terapije je razviti otrokove jezikovne sposobnosti do najvišje možne mere ter seznanitev osebe in njegove družine s strategijami premagovanja težav v vsakdanji komunikaciji, pri izobraževanju in zaposlovanju. Pomoč in podporo nudi tudi strokovnjakom, ki delajo s tem otrokom, na primer učiteljem pri uporabi primernih strategij in prilagoditev, ki jih otrok potrebuje.
TERAPIJA RAZVOJNO JEZIKOVNE MOTNJE
Obravnava otroka z RJM sestoji iz diagnostike in terapije. Diagnoza temelji na opazovanju vedenja in ne na slikah možganov ali krvni sliki. Opazujemo predvsem, kako se otrok uči ter kako razume in uporablja govorni in pisni jezik. Diagnostik opravi številne jezikovne teste, ki jih primerja z dosežki vrstnikov. Diagnostik oceni še socialne interakcije ter akademsko in delovno uspešnost v pogovoru z osebo ali družino. Kombinacije slabih rezultatov na testih in dokaz, da te težave vplivajo na vsakdanje funkcioniranje, lahko privede do diagnoze RJM. V tem primeru sledi terapija, ki mora biti dovolj kakovostna in trajati dovolj dolgo. Logopedska terapija v sodelovanju z učitelji in drugimi strokovnjaki lahko izboljša določene veščine, kot so besedišče, pripovedni diskurz in fonološko zavedanje.
RAZVOJNO JEZIKOVNA MOTNJA V ZAKONODAJI
Po zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami poznamo devet skupin oseb s posebnimi potrebami. Eno od teh skupin predstavljajo otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, kar lahko enačimo z razvojno jezikovnimi motnjami. Da si lažje predstavljamo, v bistvu gre za cel spekter jezikovnih motenj – lažja, zmerna, težja, težka – ki jih sedaj enačimo s skupnim terminom razvojno jezikovna motnja. V primeru slabe prognoze običajno RJN preide med primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Pomembna pa je diferencialna diagnostika z disleksijo, ki je v domeni logopeda in se opravi z določenimi diferencialnimi testi.
prispevek pripravila: Maja Cigüt, mag. prof. logoped. in surdoped.
